Kot majhni otroci nismo imeli sposobnosti in možnosti, da bi uveljavili svojo lastno voljo in izbiro in tako smo interpretacijo sveta prevzeli od drugih, s tem pa smo prevzeli tudi načrt za idealno življenje, idejo o tem, kaj je zaželeno in kaj ni zaželeno, prepričanje o tem, kaj je v življenju vredno in za kaj se je smiselno boriti, navsezadnje pa smo prevzeli tudi emocionalno atmosfero svojih domov in izobraževalnih institucij. Želja po preživetju je v človeški naravi in tako smo naredili vse, da bi se kar najbolje prilagodili okolju, ki nas je obdajalo. Trudili smo se po najboljših močeh in razvili različne mehanizme za spopadanje in razreševanje težav. Sčasoma so ti mehanizmi postali neločljivi del našega čustvenega zemljevida in podzavesti in tako kot odrasli pogosto še naprej živimo in delujemo v skladu s programi, ki pa nas ne podpirajo ali nam celo škodujejo.

 

 Tako tudi takrat, ko se naš zunanji svet spremeni, še naprej živimo v istih čustvenih svetovih, v katerih smo živeli kot majhni otroci. Včasih obtičimo v teh čustvenih svetovih, ker so nam poznani ali pa so celo edini svetovi, ki jih poznamo. Pri svojem delu srečujem mnogo ljudi, ki želijo najti izhod in kot odrasli ne želijo več v nedogled podoživljati istih variacij dogodkov. Otroštvo, polno negotovosti in nestabilnosti, namreč pogosto vodi v odraslost, prepojeno s tesnobo, depresijo in občutki, da je življenje borba in da se je vsak dan treba boriti za svoj obstoj. Vendar ne bi smelo biti tako. Ko enkrat odrastemo, nam življenje prinese izzive in ovire in takrat spoznamo, da moramo nekaj spremeniti pri sebi in v sebi. Je sprememba možna? Ali res lahko spremenimo svoje življenje in okoliščine? Ali lahko ustvarimo odnose, delovni ritem in način življenja, kot si ga želimo?

 

 Smo sposobni postati človek, ki misli, dela in čuti v pozitivnem, proaktivnem in uspešnem duhu? Ali lahko postanemo nekdo, v kogar bi se zaljubili, in si ustvarimo življenje, ki ga je vredno živeti.

 

 Da bi na vsa vprašanja odgovorili pritrdilno, moramo najprej spoznati in prepoznati vzorce, s katerimi smo temeljno poistoveteni in ki so v nas zasidrani tako globoko in tako trdno, da jih zmotno dojemamo kot nas same.

 

 (odlomek iz knjige Kdo ustvarja mojo realnost, 2019, Asya Širovnik Moškon)