Podzavestni um ne pozna časa. To pomeni, da v podzavestnem umu ni predstave o linearnem času, kot jo imamo v svoji zavestni percepciji. To je razumljivo, saj če je Notranji otrok živi arhetip podzavestnega uma, potem moramo razumeti, kako otroci dojemajo čas.

Za otroka je vsak trenutek večen. Ko so majhni, ne morejo razumeti razlage ‘to bo minilo’. Če se boji teme v sobi in čaka, da pride mamica, se mu zdijo temačnost, osamljenost in izolacija večne. Zato se lahko zgodi, da ko se dotaknemo svojih podzavestnih strahov, bolečin in čustev Ranjenega notranjega otroka, ta čustva dojemamo kot nekaj grozno velikega, nekaj kar se zdi večno in česar se ne moremo rešiti.

Ljudje se običajno bojimo svojih najbolj bolečih čustev, saj nas nihče ni naučil ali nam povedal, ‘kaj storiti z njimi’. Ko smo bili otroci, so nam rekli: »Ne joči, ne kriči, ne teci, ne skači, ne gibaj se toliko okrog …« Vsi ti ne-ji so nam v resnici govorili: »Ne občuti tako intenzivno.« Tudi če ni bilo rečenega nič drugega, smo za temi besedami začutili neverbalno sporočilo: »Ne občuti bolečine, jeze in strahu, ker mi odrasli nimamo pojma, kaj storiti z njimi.« V najslabšem primeru so odrasle okoli nas otrokova intenzivna čustva izzvala in, kot smo lahko videli, so jih ta čustva vrnila nazaj v njihovega lastnega nemočnega Ranjenega notranjega otroka.

Torej, če ste jokali kot otrok, so na vas morda kričali zato, ker je vaša mati ob vašem joku izkusila svoj lastni sprožilec bolečine iz svojega otroštva, v katerem se je ob vašem joku počutila nemočno. To vas je morda pripeljalo do prepričanja, da je jokanje ‘nevarno’, nezaželeno ali da vas bo spravilo v težave. Morda ste oblikovali temeljno prepričanje, da morate biti popolni in da so solze znak (neželene) šibkosti.

Ko gre za intenzivna boleča čustva, imamo kot odrasli pogosto podzavestni program – temeljno prepričanje, da so naši občutki nezaželeni, da so preveč boleči za obvladovanje in zato pobegnemo pred njimi. Dokler ne ozavestimo tega mehanizma, na različne načine ‘bežimo’ proč od teh neprijetnih in bolečih čustev. Lahko jih ignoriramo, potisnemo vstran, zaradi njih prekomerno pijemo, zaradi njih prekomerno posegamo po hrani, lahko se pred njimi skrivamo v svojem delu, odnosih, nakupovanju in drugih oblikah izogibanja in odvračanja. To bežanje pred svojimi lastnimi bolečimi čustvi ne pomeni, da so ta čustva izginila; pravzaprav so ta čustva globoko v nas in črpajo našo življenjsko energijo, ki nas zadržuje in pasivizira. Ignoriranje nam jih ne bo pomagalo odgnati stran. Vedeti pa moramo, da bo bolečina minila.

Z ozaveščanjem te bolečine, z njenim sprejemanjem in z našo prisotnostjo v zdajšnjem trenutku se lahko zacelimo.
Ko sprejmemo svojega notranjega otroka ‘v naročje’ in si govorimo, da ‘bo tudi to minilo’, smo naredili prvi korak k temu, da smo resnično prisotni in na poti k ozdravitvi.

(besedilo je odlomek iz knjige Kdo Ustvarja Mojo Realnost, 2019, str. 146-148)