V svoji knjigi Nevidna Sila Duhovnega Preboja sem se nekajkrat dotaknila tem o postavljanju meja. Vsak posameznik na svoji lastni poti samo-odkrivanja namreč prej ali slej naleti na pomemben mejnik, ko mora na novo ovrednotiti kje se začne in kje konča.

A postavljanje meja ima mnogo širši in globlji pomen. Meja ne postavljamo zaradi drugih, ki bi nam oteževali življenje. Meje postavljamo v prvi vrsti zaradi samih sebe.

V našem razvoju smo pod vplivom socialnega okolja, v katerem smo pogojeni da ugajamo – ugajamo drugim, ugajamo družbenim pričakovanjem o tem kako naj živimo, delamo, čustvujemo … pogosto torej ugajamo vsem, razen sebi oziroma potrebam svojega Resničnega Jaza.

Naš avtentični jaz, naša avtentična čustva pa prepogosto ostajajo spregledana in v nas komaj čakajo, da so videna, da so čutena in da so izražena. Avtentični jaz ves čas komunicira z nami – dokler nismo v zavestnem stiku z njim, nam najbolj govori skozi telo, skozi naše počutje, skozi psihično stanje… ko vsa ta področja niso v ravnovesju, bomo največ zase storili, če se ustavimo ter končno prisluhnemo sebi in svojim notranjim potrebam.

S postavljanjem meja torej ne odrivamo zunanjega okolja, temveč ustvarjamo prostor in čas za lastno intimnost s seboj. Z mejami našega prostor-časa ustvarjamo varno okolje, v katerem so videna, čutena in prepoznana vsa naša čustva, potrebe, zaznave in notranja Resnica. To je prvi in najpomembnejši korak k notranjemu miru in celostnem zavedanju sebe.