242015Mar
Sporazumevanje z Onstranstvom

Sporazumevanje z Onstranstvom

Ko sem študirala klinično hipnozo, se mi je zdelo, da je to predvsem orodje, s katerim lahko osvobodimo podzavest in ustvarjamo nove dobre navade.

Ko sem začela delati, so se moje izkušnje s hipnozo hitro spremenile. K meni so prišli klienti, ki so med seanso v hipnozi povsem nepričakovano in prvič v življenju začutili prisotnost Angelov ali dragih pokojnikov. Po takšnem srečanju so se počutili vznesene, presrečne in izpolnjene. Včasih so se mi vznemirjeno zaupali: »Veste, nikoli nisem verjela v take reči … Ampak to je bilo zdaj tako močno, da ne morem več dvomiti ...« Z nasmehom sem sprejemala čudenje svojih klientov, ko so fizično odkrivali stvarnost, ki presega zemeljsko stvarnost, a je polna Ljubezni in nam nudi tolikšno oporo in pomoč.

            Čeprav so nekateri prvič začutili in s čudenjem sprejemali te čudovite razsežnosti, ki so se odpirale, mi je bilo lepo, da lahko z njimi delim meni tako ljub svet, saj sem sama že od malih nog globoko povezana s svojimi Angeli in Božansko Ljubeznijo. Zato se mi je zdelo popolnoma naravno, da so se ti čudoviti nevidni pomočniki pojavljali med našimi hipnotičnimi seansami in pomagali mojim klientom pri našem početju. Vedno bolj sem se zavedala, koliko Ljubezni in opore nam nudi druga stran in da se je dejansko mogoče povezati z njo.

Pomoč ljubljenih Duš

             Spominjam se neke ženske, ki ji je umrla mama in ki me je poklicala s tresočim se glasom. »Prosim vas, ne mislite, da se mi je zmešalo,« mi je rekla. »Sem direktorica farmacevtskega podjetja, zelo racionalna oseba, vzgojena sem bila, saj veste, v duhu logike, ampak zdaj ko mi je umrla mama ...« Sledil je globok vzdih in vedela sem, da ji po obrazu tečejo solze, nato je nadaljevala: »Še zdaj jo čutim, skoraj jo lahko tudi vidim tako, kakršna je bila … Danes, na primer, kakor bi bila ob meni, me je spodbudila, naj vas poiščem in pokličem.« Premolknila je, vedela sem in intuitivno zaznala, da se me boji vprašati. »Povejte,« sem jo bodrila. »Ali mi lahko s hipnozo pomagate, da se povežem s svojo mamo in jo mogoče celo vidim med … No, med hipnotičnim transom?« si je končno le upala izgovoriti vprašanje. Takoj je skoraj brez sape nadaljevala: »Čeprav še nikoli nisem bila v hipnozi, veste, ampak čutim, da bi tako lahko še enkrat videla svojo mamo ...« Nekaj časa sva se pogovarjali o njenem odnosu z mamo – bil je poln Ljubezni in podpore, o njenih občutkih in o tem, kako blizu sta si bili, in se na koncu dogovorili za seanso, v kateri bova »poskusili« in videli, ali se je mogoče povezati z njeno pokojno mamo.

            Naslednji teden je v poznem sončnem nedeljskem popoldnevu prišla v mojo pisarno. Lepa, elegantna poslovna ženska z globokimi brazdami žalosti na obrazu, a s čudovitimi sijočimi očmi. Takoj sva začutili toplino, ki naju je zbližala, med nama je stekla čudovita energija in zelo hitro sva začeli seanso. Že po nekaj minutah sem tudi sama začutila toploto okoli glave, zvišane vibracije in zdelo se je, kakor bi napolnila prostor topla in rahlo avtoritarna prisotnost. Jasno sem zaslišala sporočilo: »Njena mama sem, k vam sem jo pripeljala, ker delate s Svetlobo. Moja hči potrebuje dokaz, da sem še vedno živa, in to vi tudi veste.« V tistem hipu se je z dvorišča zaslišal otroški smeh, nato zvok klavirja in takoj zatem ženski glas, ki je zaklical: »Tišina!« Nenadoma je vse potihnilo.

            V sobo je skozi mehke bele zavese prodirala žarka Svetloba, moji stranki pa so po licih polzele solze. Vedela sem, da se je, medtem ko je takole ležala v hipnotičnem transu, srečala s svojo mamo, in pustila sem, da je njun intimni trenutek trajal, kolikor je bilo treba. Čez nekaj časa sem ponovno začutila njeno mamo, ki je prišla k meni z obilno ljubeznivo Svetlobo in mi šla preko glave. »Ko vas bo vprašala, ali sem z njo, ji recite: ,Pojdita skupaj v Pariz in skupaj uživajta v potovanju.'« Nežno me je objela s svetlim objemom, se mi zahvalila in pomalem se je energija v sobi spremenila. Stranko sem počasi začela vračati iz transa. Ko me je pogledala, je imela še bolj sijoče oči. Sijale so, kakor bi se ji vsa Duša razprla. Gledala me je in se smehljala: »Prepričana sem, da je bila mama tukaj, videla sem jo, rekla mi je, da nič od tega ni moja domišljija, da me ima rada …« Nekaj trenutkov sva molčali in dovolili izkušnji, da je pronicala vanjo. Čez nekaj časa se je počasi obrnila k meni: »Ste slišali otroške glasove in mamo, ki je zaklicala ,Tišina!'?« Pokimala sem. »In klavir? Zame je to znamenje, da je bila resnično tukaj. Veste, ko sem bila dekle in sem ob popoldnevih študirala za izpite, je šla mama, vsakič ko so bili sosedovi otroci preglasni, na balkon naše hiše in zaklicala: ,Tišina!' Jaz pa sem včasih med odmorom igrala klavir, da sem pozabila na učenje … Mama je imela navado, da se je usedla, me poslušala in uživala skupaj z mano. In danes sva obe slišali – to je bil njen glas!«

            Pripovedovala mi je o svojih študentskih letih, kako ji je mama kuhala, skrbela zanjo in ji govorila: »Ti se samo uči, to je najvažnejše ...« Čutila sem, kako velika je bila Ljubezen med njima, ko je takole obujala spomine na mamo. Ko je bila že pri vratih, sem ponovno začutila prisotnost materine Duše. Svetloba me je nežno sunila: »Reci ji za Pariz.« Stala sem na vratih in globoko zajela sapo, ni prijetno, kadar se ti zdi, da si slišal Dušo, ki želi prenesti sporočilo, ti pa nočeš, da  učinkuje pretirano … Kakorkoli, znašla sem se: »Ali potujete v Pariz?« sem vprašala, kolikor sem le mogla neprisiljeno. Oči so se ji razširile: »Kako veste?« je rekla in nato z nasmehom spoznala: »Mama vam je povedala!« Zdaj mi je bilo veliko lažje dodati še preostanek sporočila: »Ja, in predlagala mi je, naj vam povem, da bosta na tem potovanju skupaj uživali.«»Veste,« je imela ponovno solzne oči, »ko sem bila majhna, me je mama peljala na moje prvo potovanje prav v Pariz. Oboževala je Pariz, umetnost, muzeje, restavracije. Že leta nisem bila tam, a prav po mamini smrti se je v službi pojavilo sodelovanje s Francozi in naslednji teden moram odpotovati v Pariz. Zdaj vse razumem,« se je zasmejala, me objela in odšla.

            Čez nekaj mesecev me je poklicala. Njen glas je bil mil, umirjen in resen. Spet je hotela priti, tokrat zato, ker je imela občutek, da je prišel čas za odpuščanje, toda v isti sapi je izrazila občutek krivde in da ni prepričana, ali bi se njena mama strinjala s tem. Dogovorili sva se za najino naslednjo seanso.

            Tokrat je prišla kot povsem spremenjena ženska, bila je mirna, sproščena, z milim izrazom na obrazu. »Potovanje v Pariz je bilo čarobno, z mamo sem obiskala vsa najina mesta in njeno fizično prisotnost sem občutila tako močno, da sem se morala brzdati, da se nisem z njo na glas pogovarjala,« je smeh napolnil moj delovni prostor. »Če pomislim, da sem se, preden sem vas poklicala, bala hipnoze in vzpostavljanja stika z mamo, zdaj pa je to tako normalno, naravno in preprosto.« Nadaljevala je: »Ker se je vse odvijalo tako sinhrono, sem vedela, da mi mama pomaga, včasih sem jo slišala, včasih čutila in včasih se je njena skrb prelila v čudovite energije, ki so me prekrile kot plašč. Ves čas je bilo prečudovito. Celo sestanki so bili vrhunski. Po vrnitvi sem še naprej ohranjala stik z njo, razčistili in razjasnili sva tudi nekatere stvari iz preteklosti in jim dovolili, da grejo … Včasih je bila lahko tako stroga, zdaj je hotela, da ji to oprostim … Ko sem se vrnila iz Pariza, se najin stik ni prekinil, samo nekako je sčasoma postajal vse šibkejši. Občutek imam, in prav zaradi tega občutka se počutim krivo, da bi jo morala spustiti … Ampak ne vem, kaj bi rekla mama … Se mi samo zdi, ali je res, da si tudi ona želi tega ...« Ponovno sem začutila bližino svetlobnega bitja, Dušo njene matere, kako odobrava hčerino željo, morda celo njeno naravno potrebo po samostojnosti.

            Pojasnila sem ji, da Duša, ko preide v Svetlobo, tudi sama postane del velikega oceana Ljubezni in nima več svojega ega, zato je težko, da bi se jezila, še predvsem, kadar je za njo obdobje intenzivnega druženja z ljubljenimi osebami, ki so ostale tukaj. Pojasnila sem ji tudi, da je zdaj, ko ji materina bližina ni več tako potrebna, njena želja po tem, da gre naprej, del naravnega procesa. »To ne pomeni, da mama ni več z vami,« sem nadaljevala, »ampak da v obilju Svetlobe preprosto še naprej ostaja prisotna in vam dovoljuje, da odslej odslužite svoje življenje kot individualno bitje.« V tistem trenutku je priletela na okno ptica in začela čivkati. Druga drugi sva se nasmehnili, medtem ko sva se pripravljali na prehod v hipnotični trans. V bližini sem ponovno začutila toplo prisotnost svetlobnega bitja, ki je pomagalo dvigniti najine vibracije, da bi lahko vzpostavili jasen in čist stik.

            Najina seansa je bila tokrat še globlja in preden sva začeli, sva obe čutili prisotnost njene mame, zato med seanso ni bilo dvoma, da je z nama. Obe hkrati sva začutili, kako njena mama vstopa v najino energetsko polje. V videnju, ki se je odprlo pred nama, sem zagledala njeno mamo, kako objema hčer, in kako se po svoje, na njima najbližji način, poslavljata. »Tukaj sem, ampak ti pojdi zdaj naprej, tako je naravno,« je po vsem prostoru vibriralo nežno sporočilo. Nekaj časa sem ju še pustila, zdelo se je, kakor bi se v tem procesu telepatsko pogovarjali in izmenjevali energijo, misli in občutke, jaz pa sem začutila bližino prijetne vibracije njunih Duhovnih Vodnikov, ki so podpirali celoten proces.

            V hipu, ko sta se poslovili, je njena mama nežno razširila svojo energijo, se dvignila v višino in energija v prostoru se je spet rahlo spremenila. Duhovni Vodniki so sporočili, da se najina seansa končuje. Ko se je ženska počasi zbujala iz hipnotičnega transa, je bila mirna, sproščena in zbrana. »Tako osvobojeno se počutim,« so bile njene prve besede in zraven se je rahlo smehljala. »Kako je čudno, prvič sem prišla k vam, ker sem se počutila krivo, da še vedno potrebujem mamo, da jo hočem pritegniti k sebi, da je ob meni. Zdaj pa sem se počutila krivo prav zaradi tega, ker sem čutila, da je napočil čas, da grem naprej, sama, in danes je mama potrdila, da je bilo to tudi njeno maslo, da me spodbuja, naj zakorakam v svoje življenje in ga živim s polnimi pljuči. Na koncu mi je še rekla: ,Tukaj je vse zemeljsko življenje kot en dan, se vidiva, zdaj pa pojdi in uživaj v življenju!'«

            Počasi sva se med pogovarjanjem tudi medve poslovili, in ko me je objela, se mi je zahvalila, rekoč: »Pred vsem tem, pred mamino smrtjo in najinimi srečanji z mamo, nisem nikoli niti pomislila, da je kaj takega mogoče. Moje bivanje je dobilo novo razsežnost, zdaj vem, da onstranstvo je, da je živo in me čaka. Prav zato občutim večjo željo, da v tem življenju naredim vse, kar sem si zadala. Hvala vam in vašim pomočnikom, da ste mi to omogočili.« Objeli sva se, in ko je odhajala, sem slišala, kako je ptica na oknu odletela.

Prihodnje Delavnice  

(DODATNI TERMIN 15. in 22. September) Delavnica Samohipnoza za višjo kvaliteto življenja
(DODATNI TERMIN 15. in 22. September) Delavnica Samohipnoza za višjo kvaliteto življenja

Delavnica Samohipnoza za višjo kvaliteto življenja je namenjena vsem, ki želite izstopiti iz začaranega kroga tempa življenja ter si vzeti čas zase, v trenutek, v katerem se orientiramo na čutno izkušnjo notranjega miru in povezanosti z višjim Jazom. Ko smo v centru svoje podzavesti smo bližje cilju našega Višjega Jaza, ki nam omogoči zaživeti polno, svetlo in srečno življenje! Kliknite tukaj in si oglejte vsebino delavnice.

18.6. – 20.6.2021  Transformacijski Vikend Retreat Mozaik Duše
18.6. – 20.6.2021 Transformacijski Vikend Retreat Mozaik Duše

V tej delavnici se bomo posvetili večnemu vprašanju človeka: Zakaj sem tukaj in kaj je moj namen? Kako lahko zaživim svoj namen? Ko prepoznamo vlogo Karme, karmičnih vzorcev ter načine kako se jih osvoboditi, lahko v ta novoustvarjeni prostor prikličemo nove manifestacije svoje Usode. Kliknite tukaj in si oglejte vsebino delavnice.